 |
| Foto: Melita Muren, 2013 |
Viktorija Tekstor: Mladi si med izobraževanjem pridobijo veliko znanj, naravoslovnih, družboslovnih, humanističnih – o urejanju mest, arhitekturi in oblikovanju pa ne izvedo veliko. Razprave o pomenu izobraževanja o arhitekturi in prostoru so se začele že leta 1980 na Finskem, Nizozemskem, Irskem, v Avstraliji in Angliji. V 90. letih pa so takšno izobraževanje kot pomembno prepoznali tudi v drugih državah, zato so ga vključile v svoje nacionalne arhitekturne politike. Leta 1999 je Svetovna zveza arhitektov ustanovila delovno skupino Arhitektura in otroci, ki je združila več kot dvajset držav z aktivnim programom. Delovna skupina Arhitektura in otroci v Sloveniji je bila na pobudo šestih arhitektk pod vodstvom Špele Kuhar ustanovljena leta 2009, in sicer v okviru Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS). Območni vodje, ki delo projekta širimo v lokalnih skupnostih, smo del tega programa.
Zakaj ravno otroci?
Viktorija Tekstor: Otroci in mladostniki so tisti, ki bodo gradili našo prihodnost, zato je pomembno, da svet razumejo, da bodo imeli izhodišče, da ga lahko izboljšajo. Sploh pa imajo ogromno domišljije in so odprti za različne ideje. S projektom Arhitektura in otroci (AIO) ne želimo vzgajati malih arhitektov, pač pa jih opremiti z orodji, ki jim bodo v življenju pomagala loviti ravnotežje med predstavami o idealnem prostoru in možnostmi za njihovo uresničitev v njihovem stvarnem življenjskem prostoru. Na podlagi pridobljenega znanja bodo kasneje lažje sodelovali v pogovorih in odločitvah v zvezi s prostorsko problematiko naših mest in posameznih stavb. Naš izziv je povečati občutljivost mlajše generacije za snovanje mest prihodnosti.
 |
| Foto: Viktorija Tekstor, 2013 |
Zakaj ste se projekt odločili vnesti tudi v Novo mesto? Koliko časa že poteka tukaj? Kdo ga vodi, kdo sodeluje, kje se odvija?
Viktorija Tekstor: Na Mestni občini Novo mesto se pri svojem delu pogosto srečujemo s pomanjkanjem temeljnih znanj na področju grajenega okolja, arhitekture, urbanizma in trajnostnega razvoja pri posameznikih in organizacijah, katerih želje in potrebe zahtevajo posege v prostor. Ker verjamemo, da izobrazba o prostoru dolgoročno vpliva na razvoj prostorske pismenosti ter vrednot, ki so vezane na urejanje prostora, smo bili pred tremi leti zelo veseli povabila Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije, da postanemo del projekta AIO. Na začetku smo delavnice organizirali v vrtcih, letos pa smo na delavnice vabili vse otroke od 6. do 13. leta – gostila nas je Čajarna Stari most. Ta (odprti) program, ki je bil objavljen tudi v ZAPS-ovi publikaciji Igriva arhitektura 2012/13, je vseboval 12 delavnic pod vodstvom arhitektov, krajinskih arhitektov oz. strokovnjakov drugih področij, ki jim je področje arhitekture blizu. Letos so delavnice vodili ali pomagali pri njihovi izvedbi arhitekti dr. Liljana Jankovič Grobelšek, Maja Brusnjak Hrastar, Sandra Hrovat, Natalija Zanoški, Danijela Kure Kastelc, Petra Ostanek in dr. Iztok Kovačič, krajinske arhitektke Suzana Simič, Lucija Simončič in Petra Ereš, oblikovalka Vesna Hrovat, študentka AGRFT Sara Gorše, absolventka Pedagoške fakultete Eva Berus ter vodja Čajarne Stari most Jana Murgelj.
Kako izbirate teme delavnic? Ali so tudi kakšne specifične teme glede na konkretno, torej novomeško okolje?
Viktorija Tekstor: Svetovno združenje arhitektov (International Union of Architects – UIA) je izdalo Smernice UIA za izobraževanje o grajenem okolju, ki med drugim priporočajo arhitekturne tematike, uporabne pri interdisciplinarnih projektih in širitvi šolskega kurikula. Te smernice so dostopne tudi na spletni strani http://www.arhitekturainotroci.si/.
Glede svetovanja o načinu dela, organizacije ter izbiri tem se moram posebej zahvaliti članici strokovnega odbora AIO arhitektki Barbari Viki Šubic, ki je zadolžena za stik z območnimi vodji.
Teme delavnic so letos v glavnem izbirali predavatelji sami. Vsebina delavnic je pokrivala različna področja obravnave/zaznavanja prostora (od majhnega do velikega merila), trudili smo se, da se teme ne bi ponavljale. Večina predavateljev se je dotaknila našega (konkretnega) okolja, mesta. Otrokom je lažje predstaviti »teorijo«, če je pogovor podprt s primeri iz domačega okolja. Naslednje leto se bomo tudi zaradi obeležja 650. obletnice našega mesta intenzivneje navezovali na temo Novega mesta.
Kakšni so pogoji za vključitev otrok v delavnice?
Viktorija Tekstor: Delavnic AIO, letos so potekale v Čajarni Stari most, se je lahko udeležil vsak otrok, ki ga zanima teoretična in praktična izkušnja prostora. Po vsebini so bile prilagojene otrokom starosti od 6 do 13 let. Praktični del delavnic je zahteval tudi ročne spretnosti (uporaba lepila, škarij, skalpela…) ter določeno mero samostojnosti pri ustvarjanju. V naslednjem šolskem letu bomo nadaljevali z organiziranjem in vodenjem delavnic zaprtega tipa (za vrtce in šole), poudarek pa bo še vedno na delavnicah odprtega tipa.
 |
| Foto: Viktorija Tekstor, 2013 |
Kako poteka delavnica?
Viktorija Tekstor: Otrokom skušamo na strokoven, a hkrati na igriv in sproščen način predstaviti svet arhitekture in urbanizma. Delavnice trajajo okvirno 1 do 2 uri. Na začetku predavatelj predstavi temo (pogovor z otroki o konkretni temi, predstavitev s fotografijami,…), sledi praktični del. Delavnice so brezplačne.
 |
| Foto: Viktorija Tekstor, 2013 |
Kako se na delavnice odzivajo otroci? Ste opazili kakšne zanimivosti, posebnosti v zvezi z njihovim dojemanjem prostora, mesta, zgradb?
Viktorija Tekstor: Otroci, ki so se udeležili naših delavnic, so bili vedno pozitivno presenečeni in se radi vračajo, prav tako tudi njihovi starši. Obisk delavnic je v določeni meri odvisen tudi od vremenskih razmer; največje število otrok, ki smo jih do zdaj imeli na delavnici, je bilo 21. Sicer pa na delavnicah prevladujejo dečki, čeprav deklice po zagretosti pri ustvarjanju prav nič ne zaostajajo. Prvi se raje lotijo izdelave večnadstropne garažne hiše ali najvišje stolpnice na svetu, medtem ko se deklice bolj znajdejo pri izdelavi drobnih predmetov in oblikovanju privatnih/intimnejših prostorov. Zanimivo je, da deklice raje delajo individualno, dečki pa se spontano združujejo v skupine (po tri) in potem merijo veščine pogajanja, čigava ideja bo obveljala in kdo bo odnesel skupni izdelek domov. Poleg pridobivanja osnovne izobrazbe o kakovostno oblikovanem prostoru pridobijo otroci izkušnjo analitičnega in problemsko usmerjenega načrtovanja, spoznavajo delo v skupini, opazujejo in prepoznavajo probleme in iščejo kreativne rešitve.
Kakšni pa so odzivi staršev otrok in tudi mesta nasploh?
Viktorija Tekstor: Starši otrok, ki se najraje vračajo na naše delavnice, tudi doma opazijo nekoliko spremenjen način igre – otroci si kreirajo bolj inovativne prostore za igro ter uporabljajo materiale, ki jih prej niso opazili. Prijetno me je presenetila neka mama, ki je povedala, da je njen sin »svetlobno škatlo«, izdelano na delavnici, nesel v šolo, kjer je sošolcem in učiteljici ponosno pokazal »par fint z lučko«. Projekt AIO je v naši občini razmeroma mlad, a je odziv staršev in posledično obisk otrok temu primeren. Čajarna Stari most, ki je letos gostila delavnice, je zelo prijeten prostor. Ima tudi to prednost, da se nahaja na Glavnem trgu, vendar postaja premajhna, saj potrebujemo večje delovne površine ter v neposredni bližini odprt zunanji prostor, kjer bodo lahko otroci (varno) ustvarjali. Zelo nas veseli, da je direktorica Kulturnega centra Janeza Trdina Vesna Dular podprla projekt, saj bodo v naslednjem šolskem letu delavnice AIO potekale tudi v mali dvorani KCJT.
Kako nameravate projekt razvijati v naslednjih letih?
Viktorija Tekstor: Prepričani smo, da razumevanje arhitekture sodi v splošno izobrazbo, arhitektura pa ima tudi visoko kulturno, družbeno ter ekonomsko vrednost in odgovornost, zato želimo s tem programom zajeti vse inštitucije, povezane z vzgojo in izobraževanjem otrok. Na ta način bi dolgoročno pripomogli k izboljšanju splošne kulturne zavesti ljudi in s tem tudi zahteve po boljši prostorski urejenosti mest, javnega prostora in stavb.
Projekt poteka tudi drugje v Sloveniji in po svetu? Ali so znani kakšni rezultati iz okolij, kjer projekt traja že dalj časa?
Viktorija Tekstor: Projekt AIO deluje s pomočjo povezovanja in sodelovanja med arhitekti, krajinskimi arhitekti, študenti in drugimi strokovnjaki, ki pomagajo pri širjenju dejavnosti po celi Sloveniji. Program se razvija tudi s pomočjo podpore pedagogov, staršev, šol, vrtcev, občin, muzejev, knjižnic ter drugih ustanov.
Arhitekturne delavnice so letos potekale še v Ljubljani, Mariboru, Celju, Velenju, Slovenskih Konjicah, Žalcu, Podsredi, Murski soboti, Lendavi, Novi Gorici, Radovljici, Mojstrani, Kranjski Gori, Tržiču, Kamniku in v Kostanjevici na Krki. Aprila je strokovni odbor AIO, ki ga sestavljajo Polona Filipič, Lenka Kavčič, Špela Kuhar, Tanja Maljevac, Ana Struna Bregar in Barbara Viki Šubic, prejel najvišjo strokovno nagrado - Plečnikovo medaljo za prispevek k bogatitvi arhitekturne kulture kot strokovne podpore izobraževanju in širjenju pomena bivanjske kulture ter prostorske etike med naše najmlajše ter v šolski sistem.
 |
| Foto: Viktorija Tekstor, 2013 |
 |
| Foto: Viktorija Tekstor, 2013 |
Kako pa ocenjujete odnos ostalih, starejših ljudi do svojega mesta, zgradb, lastnih domovanj?
Viktorija Tekstor: Bolj bi se morali zavedati odgovornosti do prostora, v katerem živimo. Premalo spoštujemo arhitekturno dediščino in kvalitetno sodobno arhitekturo. Z gradnjo hiše na svojem zemljišču uresničujemo svojo vizijo »lepe arhitekture«, z njo pa (pozitivno ali negativno) vplivamo na širši prostor, ki je naša skupna dobrina. Z razmišljanjem in poznavanjem kvalitet prostora in arhitekture, ki ga projekt AIO spodbuja, krepimo razumevanje odnosa med grajenim prostorom in naravnim okoljem ter povezave med trajnostnim razvojem in kakovostjo življenja.
Glejte tudi:
Arhitektura in otroci
Svetovno združenje arhitektov
Pripravil: Tomaž Levičar, maj 2013
Ni komentarjev:
Objavite komentar