Letos poleti se je v Žužemberku, prvič v Sloveniji, odvila 32. EASA (European Architecture Students Assembly ali Evropsko združenje študentov arhitekture). Dvotedensko poletno arhitekturno delavnico, z vedno drugo vodilno temo, vsako leto v drugi državi, organizira nacionalna neformalna skupina študentov, povezana v evropsko mrežo EASA. Različnih praktičnih in teoretičnih delavnic, ki jih vodijo starejši študenti arhitekture in mladi arhitekti, se vsako leto udeleži preko 400 študentov iz več kot 200-ih fakultet za arhitekturo iz 40-ih držav Evrope in širše. Glavni namen je povezovanje študentov arhitekture v Evropi in izmenjava idej, misli, mnenj in izkušenj o arhitekturi in vsem ostalem.
Slovenski organizatorji (Aljoša Meljak, Tadej Pavlič, Aleš Kobe, Matic Brdnik, Andraž Lečnik, Marta Vrankar, Pia Mikolič, Matic Kašnik, Tabita Jerant in Jure Henigsman) so za prizorišče izbrali naselje Žužemberk v Suhi krajini, tema pa je bila reakcija ali reaction, ki naj bi pomenila vse od reakcije na okolje in prebivalce do odgovora na trenutno stanje v družbi. S temo so med drugim želeli vzpodbuditi raziskovanje možnosti javne participacije.
Delavnica Take a chance => make a change ali Izkoristi priložnost => naredi spremembo, ki sva jo oblikovali in vodili z absolventko arhitekture Tamaro Rijavec, je bila ena izmed 29-ih izbranih delavnic na letošnji EASI. Bila je edina, ki si je za svoje izhodišče izbrala delo z lokalnimi prebivalci oz. poskusom njihovega vključevanja v odločanje o prostoru in družbi. Namen delavnice je bilo iskanje skupnega preseka med različnimi (sprtimi) deležniki (skupinami) v prostoru in hkrati preizpraševanje vloge arhitekta kot nosilca sprememb v prostoru: zavedanje, da imajo arhitekturni posegi v prostor svojo politično in socialno posledico ter da bi morali arhitekti večkrat uporabljati inštrument javne participacije ter svoje intervencije razvijati skupaj z lokalnimi prebivalci, ki bodo v prihodnosti ta prostor tudi uporabljali.
Delavnica je bila razdeljena na tri dele: teoretični del, kjer smo poskusili predstaviti trenutno situacijo in problematiko Žužemberka (z gostujočim predavateljem Vladom Kostrevcem, domačinom), teorijo in implementacijo javne participacije (z gostujočim predavateljem Klemnom Kušarjem, arhitektom) ter predstavitvijo primerov dobre prakse (z gostujočim predavateljem Boštjanom Pucljem, fotografom), teoretično-praktični del, kjer smo omogočili udeležencem vsakodnevno druženje z lokalnimi prebivalci, preko katerih bi lahko sami prišli do večih in predvsem drugačnih informacij na neformalen način (kuhanje tradicionalnih suhokranjskih jedi z Društvom kmečkih žena Suha Krajina, obisk vinogradov in okušanje lokalnih vin z Društvom vinogradnikov Suha Krajina, vožnja s čolnom po Krki s Športnim društvom Loka) ter praktični del, kjer so udeleženci reagirali na pridobljene vtise ter izrazili svoje zamisli s pomočjo manjših intervencij v javnem prostoru.
Intervenciji, ki sta se napajali z identičnimi izkušnjami v prej nepoznanem prostoru Žužemberka, zaradi osebnostnih in kolektivnih preddispozicij posameznih udeležencev, ne bi mogli biti bolj različni. Eden izmed projektov je za zbliževanje dveh sprtih entitet v prostoru želel izvesti inkognito gverilsko akcijo kot temelj, na katerem se lahko gradi skupna prihodnost. Instalacija je bila izvedena v obliki naključno prilepljenih etiket z napisi z izpuščenimi črkami, ki naj bi vabile lokalne prebivalce k izpolnjevanju in soočanju s preteklostjo ter vzpostavljanju nove skupne identitete. Drugi projekt je dvema ločenima skupinama prebivalcev ponudil povezovalni objekt v javnem, a hkrati zelo intimnem skrajnem delu grajskega jarka s prelepim razgledom na drugo stran Žužemberka, ki v projektu predstavlja vse lepo in skupno, kar si delijo vsi prebivalci naselja. Pogled so z instalacijo uokvirili, hkrati pa ponudili možnost posedanja, izmenjavo pisanih sporočil obiskovalcev ter izmenjevalnico predmetov. Vsi udeleženci so presenetili z izjemno samoiniciativnostjo in pripravljenostjo spreminjati realnost okoli sebe.
Izkusiti mentorstvo na EASI pa ne pomeni samo intenzivno se ukvarjati z arhitekturo in dinamiko skupine udeležencev, temveč tudi dva tedna živeti z množico 500-ih študentov in mladih arhitektov: deliti skupni prostor za spanje, lonec, včasih tudi vilico, žlico in krožnik, dokaj enoličen jedilnik, tri ženska in tri moška stranišča, osem tušev ter se po celodnevnem napornem urniku zabavati, plesati in pogovarjati do jutranjih ur.
Po 14-ih dneh se, vesel, da ne rabiš več ljubosumno pazit na svojo rolico toaletnega papirja, z veseljem prepustiš ugodnostim vsakodnevnega mirnejšega življenja, a se še vsaj en mesec ne otreseš intenzivnosti občutka, imenovanega easa spirit ali duh ease, ki te je tako močno povezal z dotedaj neznanimi mladimi ljudmi, s katerimi si skupaj delil to nepozabno izkušnjo. Zato naslednje leto, nasvidenje v Bolgariji?!
Mentorici: Tamara Rijavec (SLO), Natalija Zanoški (SLO)
Udeleženci: Daniil Komitsky (BUL), Dima Ivanova (BUL), Hazel Alderson (GBR), Nadezda Leonova (GBR), Rafael Kopper (AUT), Stanislav Pech (CZE), Zlatina Spasova (BUL)
Pripravila: Natalija Zanoški
